Končno smo ga izpeljali… Kostanjev piknik, seveda! Pomislili smo že, da se nam vreme posmehuje: dež, sonce, malo pršenja, oblaki, dež, sonce… Tik preden smo prižgali vžigalico za ogenj, smo še pogledovali v nebo. Obraz se je rahlo orosil a prevladala je želja po skupnem druženju. Kmalu je zadišalo po otroškem igrišču. Zaslišali so se veseli otroški vzkliki:”Kostanj, kostanj!”

Pri kurjenju in peki sta nam na pomoč priskočila očita.

Starši so poskrbeli za svoje otroke in se družili med seboj.

Tudi čakanje na pečen kostanj je bilo zabavno.

Mmmmmm…, mljask!

“Je dober?”, vpraša oči. “Zelo”,                                                         “Izvoli, Jona!”      “Hvala, oči!”

odgovori Zala.

      “Lahko dobim enega?”  “Ne, je

      preveč dober”, odgovori Nik.

“Ali nama daš mir pri jedi, prosim!”, je dejala Ema.

Zelo smo se razveselili Matica in mislim, da je bilo veselje obojestransko.

Hvala za lep popoldan, starši!

Ker nam je bilo zelo všeč, smo piknik ponovili. Brez staršev. Naslednji dan v vrtcu.

Vsi smo bili istega mnenja: dober je! Še ga bomo pekli!