Prečudovite oktobrske dni smo v naši skupini dodobra izkoristili. Konec septembra sta se nam pridružila dva nova dečka, ki pa sta vrtec in nas hitro sprejela. Tako smo kmalu zapustili našo igralnico in se odpravili na različne potepe po Žužemberku.

Naša potepanja smo postopno podaljševali. Najprej smo se odpravili do domačije s kozami in še malo naprej proti trtam pod Cvibjlem. Obiskali smo kmetijsko zadrugo in si ogledali, kaj ponujajo v teh jesenskih dneh. Zadnji »poletni« dan pa smo izkoristili za pravi pohod do cerkve na Zafari. V nahrbtnik smo spakirali malico in deko za piknik, nato pa vzeli pot pod noge. Skupaj smo premagali vse klance in ovinke in kar zasopihani, predvsem vzgojiteljice, prispeli na cilj. Najprej smo si pod jesenskimi krošnjami privoščili malico, nato pa se malo poigrali z barvitim drevesnim listjem.

Jesen je prišla tudi k nam v igralnico. Opazovali, tipali in prenašali smo različne jesenske plodove, ki so jih otroci prinesli v vrtec. Igrali smo se s šiškami, bučami, koruzo in storži ter pustili, da nas ježica kostanja nežno zbode v dlan. Fino motoriko smo razvijali s trganjem drevesnih listov, ki smo jih nabrali na sprehodu.

Seveda smo tudi vsakodnevno prepevali pesmi o jeseni in o tem, kaj jeseni počnejo živali. Nastale so tudi naše prve likovne jesensko obarvane umetnine.

Deževen oktobrski dan pa nam je popestrila taščica, ki je onemogla čepela pred vhodnimi vrati. Kmalu zatem, ko se je v naši igralnici malo pogrela, je zletela po prostoru in si ogledala tudi naše igrače.

Zadnji dan pred počitnicami smo se na hodniku družili z ostalimi skupinami spodnjega nadstropja.