V naši deželi smo kar hitro opazili, da je prišla jesen, saj je bil že september pust in deževen.  Za njim pa je spet posijalo sonce. Topli oktobrski dnevi in jesenske sapice so naznanile, da bo treba v gozd, pogledat, če bo kaj kostanja. Prišla je vest do vrtca, da kostanj je. Pograbili smo ponujeno priložnost in sklicali kostanjev piknik. Vreme naredi svoje. Na najlepši dan smo se zbrali na igrišču vrtca, kjer smo delavke že kurile in pekle, da je vse dišalo. Nabralo se je veliko naših družinic. Prišlo je nekaj tudi dedkov in babic. Pozdravila sem vse prisotne in veselje je bilo že tu. Pristopili so prijazni očki in pomagali pri peki.

Saj pravijo, da kostanj poveže ljudi in prinese veselje v dušo in srce in tako je tudi bilo. Starši, stari starši in delavke smo lepo poklepetali. Otroci so se veselo poigrali na igralih in z zadevanjem jurčkov.

Poslovili smo se šele, ko je sonce pospravljalo svoje tople žarke in je bilo, že treba ogrniti jopico.

Zapisala: Mateja Kuhelj