Turobno novembrsko vreme nas Mravljic ni prav nič motilo- v naši igralnici in v naših srcih je ves čas sijalo sonce. Otroci so vsak dan bolj ustvarjalni pri igri in se tudi vedno bolj povezujejo med seboj. Vzgojiteljice se pogosto iz srca nasmejemo njihovim domislicam in izvirnim dialogom.
V mesecu novembru smo še bolj kot ponavadi skrbeli za svoje zdravje. Pogovarjali smo se o načinih, kako se najbolj uspešno borimo proti bacilom in podobnim nepridipravom, nato pa to v praksi skušali tudi kar se da pogosto izvajati.
Malico z veliko vitaminčki smo si privoščili malo drugače…: ob umirjeni glasbi, z zavezanimi očmi kot uganka za okus, v naravi, s pisanimi servetki…
Gibalne poligone smo postavili vsepovsod po Žužemberku in za ovire izkoristili karkoli smo imeli na voljo: igrače, listje, robnike…
Otroci ves čas iščejo priložnosti, da bi kaj zanimivega videli, slišali, okusili, prijeli… Ker je otrokov kognitivni razvoj tesno povezan s stimulacijo njegovih čutil, smo se odločile, da bomo v prihodnje ponudile še več spodbud za radovedne otroške prstke, noske…
Preizkusili smo se tudi v svojih spretnostih za gledališče pri predstavi Mojca Pokrajculja… nekateri kot gledališki igralci, drugi pa kot del orkestra.
Deževni dnevi so kot nalašč za ustvarjanje na toplem…
Kljub temu, da v novembru nismo videli kaj dosti sonca, smo se veselili zanimivih vremenskih pojavov, ki jih ponuja jesen. Čudovit uvod v vse to, kar nam bo prinesla zima. Mi upamo, da bo mrzla, bela in nas bo s sprehodov z rdečimi noski pospremila nazaj v našo toplo igralnico.
